Ilirija oživljena
Valentin Vodnik, Ilerija Uživljena
Za LibriVox prebravim posnev Tine Golež.
Na pole on reče, Ilerija ustan, vstaja iz diha,
Kdo kliče na dan, o vites dobrotni, kaj ti me budiš,
Da šroko mogočno me gori držiš, kaj bodem ti dala,
Pogledam okrog, izločit ne morem skor svojih otrok.
Kdo najde me tulo in ter po moj grad, Emona skar donasta komaj poznat,
Nazaj spet junake, kdo bodem i dav, Ki jih se špartanskije vojvo dabav.
Odnegdaj snežniki so naj na last, Otoce je naša razlegala čast.
Je galijan hraber napadu, Pred njim do raščenje trese v zidju s rim.
Že moče na morju Ilerijan je bil, Kseladije tesat je rimljan učil.
Počasi pa rimljana vojsko ravna, Se morjana vaja premaga oba.
Široko razgraja do sedemstolet, Al sprave sosedne ni hotev imet.
Od severa prida na njega vihar, Nevredne gospode izviška vdar.
Zdaj branci in gotje in nemci slove, Iler pa v temnice pozablene gre.
Dve sedemstosoln zarašča ga mah, Na pole on trebit, ukaze mu prah.
Ilersko me kliče latinec in grek, Slovensko mi pravijo domačev si vprek.
Dobravčan, kotoran, primorec gorinc, Pokolpljan po starem se zove slovenc.
Od prvega tukaj stanuje moj rod, Če vek do zadrujga najreče, odkot.
Z Bilipom in Sandrom so meli trd boj, Latince po mokrem strahval je njih roj.
Z veliča na bodem zaupati smim, Godi se eno čudo, naprej ga povim.
Duh stopa v slovence, na pole onov, En zarod poganja, prerojen v snov.
Odprto eno roko na galijo mam, To drugo pa grkom prijazno podam.
Na greci je čelu Korinto stoji, Ilerija v srcu Evrope leži.
Korintu so rekli, helensko oko, Ilerija prstan Evropi ni bo.
