×

We use cookies to help make LingQ better. By visiting the site, you agree to our cookie policy.


image

Skavt Peter, Skavt Peter in dragocene izkušnje [...] (part 13)

Skavt Peter in dragocene izkušnje [...] (part 13)

Skavt Peter je napredoval in se razvijal v junaka, ne dosti manj.

To leto je že taboril v Zagrebu.

Iz Zagreba se je vrnil v Ljubljano, da se je doma natepel češenj.

Pa se mu je kmalu mudilo nazaj preko Zagreba na jug in je trajalo štiri tedne, preden je zopet prestopil domači prag.

Glavo mu je krasil rdeči fes, zasukan je bil nad levo uho kakor oni stolp v Pisi in je bil najočitnejši znak njegove junaške poti.

Pa se je razodel junak ne le zastran fesa, nego tudi zastran želodca in jezika in besede.

Natepal je in povedal, da ga še ne bi bilo, ako bi vedel, da ni več češenj.

Rekel je, da so sijajna jed; edino to hibo imajo, da jih kuhinja vsakikrat premalo prinese s trga.

Toda je izjavil: zdaj ko je tu, da bo jedel tudi vse drugo — to besedo je tudi pošteno izpolnil, mila majka in kuharica Neža sta mu komaj sproti donašali.

Za prvo silo in dokler mu ne napoči čas večerje in želodca in tako dalje, je zalagal torej mlečno kavo — mlečno kavo je imela kuhinja mile majke vedno na pipi. Od kave pa so mu besede venomer uhajale k češnjam.

Dejal je, češnje da mu gredo v tek, pa naj so mrtve ali žive; ko jim namreč pride čas, nobene češnje ni brez črva.

Pa je tudi povedal, zakaj jih ljubi.

Češnje da so namreč jako snažna bitja, črvi da sicer žive v njih, toda črv v češnji je vseskozi higienična žival.

Živi v češnji, živi od češnje, njegovo meso ima isti okus kakor češnja in ne zapušča za seboj nikakih sledov in lahko drugemu živalstvu služi v zgled, na primer črvom v jabolkih, hruškah in češpljah. V teh sadežih se vedejo črvi zelo nedostojno, naravnost latrine si napravijo v njih in moraš potem latrino izrezatii iz jabolk in hrušk, češpljo pa vso zavreči, ko si jo razkrehnil in videl notranji gnus.

Češnje ne tako. Tudi človeštvu da so lahko v zgled.

Kar je bilo kave na pipi, jo je skavt Peter že pospravil.

Pa je bilo od opoldne ostalo malo stročjega fižola kuhanega in so mu z njim postregli, kuharica pa je k peku skočila po kruha – niso bili fanta pričakovali za danes.

Skavt Peter pa je junaško vihtel vilice, vmes mu je tekla poučna beseda in je bila od latrine v sadežih krenila na latrine vobče.

Povedal je, na zadnjem skavtskem taboru v Zagrebu na primer so bile latrine naravnost lukulične.

Odklonil pa jih je, kakršne so bile v Beogradu.

Latrinam v beograjskem taboru se je rajši odrekel, nego je čez teden dni šel v mesto, tjakaj, kjer je treba 1 dinar šteti za sleherno uporabo.

Enaka usoda da je doletela še mnogega drugega skavta in so potem sedeli spredaj na klopi, da so se zvrstili drug za drugim – toliko jih je bilo. In so dobili listke s številkami, da je šla reč pošteno in brez protekcije.

Tista oblast je imela red.

Pa ko je vrsta prišla skavtu Petru, je potem notri sedel kar pol ure in mu je tista oblast prišla trkat, kaj da je in ali je še živ ali je mrtev.

Pa je sporočil, da je še živ, da pa že ves teden ni bil nikoder in sedaj, ko je plačal svoj dinar, hoče stvar opraviti temeljito in ako mogočle, še za teden dni naprej. Od latrin je krenil zopet k ljubljenim češnjam in povedal, da ni ure, da ne bi bil pripravljen jesti češnje.

Po skavtskem geslu: Bi-pi, to je: Bodi pripravljen! Razen zvečer seveda, potem ko si je skrtačil zobe – po geslu: »Skavt bodi čist v besedah, zobeh in dejanjih!« Po kuhinji se sprehaja in si s krtačo čisti zobe.

Temeljito si jih očisti, in ko si jih je očistil z obilnim trudom in požrtvovalno potrato časa in kalodonta, si jih seveda ne bo šel zopet skrunit s češnjami, pa naj so notri še tako lepi črvi, lepi in zgledni.

Za stročjim fižolom so mu dali, da ne omaga do večerje, še marmelado na kruhu, hvaležno je sprejel in potem povedal še to: Na svojem zadnjem potovanju se je nalezel marsikakih podučnih zanimivosti – cmok, cmok – uporabnih za šolo in dom, bogatih izkušenj iz življenja in – cmok, cmok – kolikor toliko tudi iz favne.

Se je začudila mamica in je dejala: »Kakšne favne?«

Pa jo je skavt Peter ustrezno podučil: Favna da je šolski izraz za živalstvo.

Na poti proti Sisku da ga je na lojtre (v šoli se jim pravi lestvenice) vzel kmet, vprežena je imel dva konja, toda se je vajetni konj 2 km pred Siskom ulegel na cesto in poginil.

Skavtu Petru je bilo jako žal, kajti mu je naprej peš kazala pot.

Kmet pa je dejal: »Mili Bože, i na tom daru ti hvala.« in se je pobožno prekrižal.

To je bilo skavtu Petru silno všeč: Mili Bože i na tom daru ti hvala! In se je pobožno prekrižal.

Še je pravil in povedal, da je – cmok, cmok – hodil in prišel v Bosno.

Tudi v Bsoni da so jako različni ljudje, celo gasilci. Ko se je znočilo, ga je prijazni gasilec pozval k sebi na konjak.

Skavt Peter ga je odločno zavrnil, da je skavt; skavt da ne pije alkohola niti vobče niti konjaka.

Pa se je razjasnilo, da ga gasilec vabi na prenočišče; prenočišče da pomeni »konak« ne pa konjak, niti ni v prenočišču kapljice alkohola,

nego je čisto suho in obstaja iz zapljuvane preproge, pregrnjene preko tal.

Bil pa je ta gasilec zelo naklonjen Slovencem; vedel je, da so Slovenci Kranjci, ki govore kranjski: »permejduš in preklet hudič«.

Jajce je jako priporočljiv kraj v Bosni.

Prenočišče stane le 2 dinarja.

Obeda dobiš iz nadevanih paprik dosita za 3 dinarje, melone pa so tri do štiri za dinar.

Melone so jako hvaležen sad.

Pa tudi slive jako sijajno rastejo na lukulični podlagi.

Kajti imajo Turki svoje mrliče pokopane v slivniku.

Za vsako hišo je vrt, mrliče pokopavajo Turki kar vsak na svojem vrtu za hišo, tam sade tudi slive, ki jako hvaležno rode v temno modrih barvah, ki se jako lukulično prilegajo duhu kraja.

Skavt Peter je malo pomislil, toliko, kolikor je bilo treba premora, da se mu ni zagozdil prevelik grižljaj.

Odkašljal se je in pripomnil, da bi tudi Ljubljana imela pri Sv.

Krištofu ugodno priliko za krasne nasade iz samih sliv, namesto drevoredov pod Tivolijem bi lahko bili ti nasadi.

Tudi Plitvička jezera so zelo priporočljiva.

To pa zaradi rakov.

Raki so tamkaj čisto zastonj.

Za kosilo si jih je bil skuhal pet velikih kosov.

Toda si jih je moral poprej ujeti.

Povedal pa je skavt Peter iz bogatih svojih izkušenj, da je najcenejši način prehrane, če ješ usmrajeno ribo.

Kajti si z njo pokvariš želodec in ti več ne diši nobena reč.

Tudi kruh ne.

Na Črno goro ga takisto vežejo prijetni spomini in so mu bogato postregli s sirom in kruhom in mu ga je ostalo še za sledeči dan.

Ponoči so mu sicer v goste prišle miši in mu oglodale kruh in sir.

Toda so se vedle sicer jako čisto in dostojno in nikakor niso kruha in sira zamenjevale z latrino, kakor to store črvi v kranjskih češnjah.

Izmed krajev, kjer lahko živiš zastonj, je pohvalil tudi Metkovič.

Tam se zastonj lahko naješ kinina. V stanici za malarijo je dobil dvajset tablet čisto zastonj in jih enako brezplačno naklanjajo vsakomur, ki se javi na stanici.

Kar se potem tiče živalstva, je skavt Peer že povedal, da se mu pravi favna. Dijaška prenočišča imajo po različnih krajih različno favno.

V Sarajevu se na primer goje bolhe, v Splitu ščurki, kakršno je pač podnebje. Na primer je v Afriki drugačno podnebje pa tudi drugačna favna kakor na primer na severnem tečaju. Vendar mora omeniti, da je tudi Split zelo priporočljiv, prvič zaradi Ljudske kuhinje, kjer dobiš lukulično kosilo za tri dinarje. Ampak ne smeš takoj plačati, kar Arnavt nobena stvar poceni, razen arnavtskih čepic, ki so po tri dinarje, fig pa je deset za dinar. V Sarajevu pa ni zahteva.

V Ljubljani na velesejmu so jih prodajali in kupovali po deset dinarjev, v Sarajevu jih lahko dobiš po tri in se Sarajevo zategadelj izplača.

Ampak nekateri orožniki tam spodaj ne ljubijo arnavtskih čepic.

Ne branijo jih ne, le ne ljubijo jih, kajti da jih vsakikrat razburja spomin na kroglo, ki včasih prižvižga izza skale in izpod bele čepice.

Za tale rdeči turški fes pa je na čaršiji plačal 25 dinarjev in ga niti vprašali niso, katere je vere.

Oddahnil si je skavt Peter in dejal, da bi lahko še jedel.

Ker pa se za večerjo že obetajo nadevane paprike, naj bo in si rajši prihrani kos lakote za zvečer.

Na stenice, je dejal, da ni nikoder naletel.

Skoraj nikoder.

Na primer v Dobrovniku — tam ne dobiš stenice v hotelu, niti ne, če si jih izrecno naročil in ob najvišjih sezonskih cenah.

Le v enem samem zavetišču jih goje, da jih lahko kažejo ukaželjnim tujcem, je dejal oskrbnik zavetišča.

V onem prenočišču da je prenočeval tudi skavt Peter.

Eden izmed prenočevalcev da jih je dvanajst nabral na buciko in jo zapičil v posteljo.

Potem je ušel skozi okno.

To ni bilo prav.

Skavt ne sme trpinčiti živali z buciko.

Tedaj je vzklinknila mila majka: »Fant, pa ne da si mi domov prinesel kaj živali?«

Skavt Pete se je popraskal za vratom: »Zaradi favne me vprašaš, če sem jo kaj prinesel. Čisto brez menda ne bo.«

Pa se je razburila mila majka in je moral fant takoj v kopel, tačas pa je bila vsa obleka s turško kapo vred in z nahrbtnikom in z vso njegovo vsebino previdno preiskana in poštupana in je potem vse stanovanje smrdelo po onem prašku za mrčes.

Pred večerjo se je vrnil domov dični oča in je bil vajen, da ga je na stopnicah pozdravil prijazni vonj večerje, ki se mu obeta. To pot pa ni bil vonj nikakor ne prijazen in je dični oča nagubal čelo, še preden je vstopil: Ta vonj sploh ni bil vonj in ni razodeval obljubljenih paprik nadevanih, nego je bil smrad, ki je spominjal na ščurke. Da bi bilo še hujše zlo mogoče, na to se še domislil ni — dovolj hudo te zadene usoda, kadar ti namesto z nadevanimi paprikami postreže s ščurki.

Vznejevoljen je vstopil, niti klobuka ni snel, kar je bilo slabo znamenje in je pomenilo nevihto.

Pa mu je ljubljena majka pojasnila, neugoden položaj in potrebo ukrenjenih ukrepov.

Nakar se je tudi njemu primerno zdelo, da kaj ukrene zoper stenice in je vzrojil in je nevihta udarila skavtu Petru okoli ušes.

Skavt Peter se je zavedal svoje krivde, in je pohlevno in vdano vzdihnil: »Mili Bože i na tom daru ti hvala!«

Pa je dični oče zmajal glavo in se nasmejal, pa je bilo zopet vse dobro. Tudi to pot pri skavtu Petru še niso dobili »favne«.


Skavt Peter in dragocene izkušnje [...] (part 13) Scout Peter und wertvolle Erfahrungen [...] (Teil 13) Scout Peter and valuable experiences [...] (part 13) Scout Peter y valiosas experiencias [...] (parte 13) Le scout Peter et ses précieuses expériences [...] (partie 13) Lo scout Peter e le sue preziose esperienze [...] (parte 13) Scout Peter en waardevolle ervaringen [...] (deel 13) Harcerz Peter i cenne doświadczenia [...] (część 13) O escuteiro Peter e experiências valiosas [...] (parte 13) İzci Peter ve değerli deneyimler [...] (13. bölüm) Пластун Петро та цінний досвід [...] (частина 13)

Skavt Peter je napredoval in se razvijal v junaka, ne dosti manj. Scout Peter has progressed and developed into a hero, not much less.

To leto je že taboril v Zagrebu.

Iz Zagreba se je vrnil v Ljubljano, da se je doma natepel češenj.

Pa se mu je kmalu mudilo nazaj preko Zagreba na jug in je trajalo štiri tedne, preden je zopet prestopil domači prag.

Glavo mu je krasil rdeči fes, zasukan je bil nad levo uho kakor oni stolp v Pisi in je bil najočitnejši znak njegove junaške poti.

Pa se je razodel junak ne le zastran fesa, nego tudi zastran želodca in jezika in besede.

Natepal je in povedal, da ga še ne bi bilo, ako bi vedel, da ni več češenj.

Rekel je, da so sijajna jed; edino to hibo imajo, da jih kuhinja vsakikrat premalo prinese s trga.

Toda je izjavil: zdaj ko je tu, da bo jedel tudi vse drugo — to besedo je tudi pošteno izpolnil, mila majka in kuharica Neža sta mu komaj sproti donašali.

Za prvo silo in dokler mu ne napoči čas večerje in želodca in tako dalje, je zalagal torej mlečno kavo — mlečno kavo je imela kuhinja mile majke vedno na pipi. Od kave pa so mu besede venomer uhajale k češnjam.

Dejal je, češnje da mu gredo v tek, pa naj so mrtve ali žive; ko jim namreč pride čas, nobene češnje ni brez črva.

Pa je tudi povedal, zakaj jih ljubi.

Češnje da so namreč jako snažna bitja, črvi da sicer žive v njih, toda črv v češnji je vseskozi higienična žival.

Živi v češnji, živi od češnje, njegovo meso ima isti okus kakor češnja in ne zapušča za seboj nikakih sledov in lahko drugemu živalstvu služi v zgled, na primer črvom v jabolkih, hruškah in češpljah. V teh sadežih se vedejo črvi zelo nedostojno, naravnost latrine si napravijo v njih in moraš potem latrino izrezatii iz jabolk in hrušk, češpljo pa vso zavreči, ko si jo razkrehnil in videl notranji gnus.

Češnje ne tako. Tudi človeštvu da so lahko v zgled.

Kar je bilo kave na pipi, jo je skavt Peter že pospravil.

Pa je bilo od opoldne ostalo malo stročjega fižola kuhanega in so mu z njim postregli, kuharica pa je k peku skočila po kruha – niso bili fanta pričakovali za danes.

Skavt Peter pa je junaško vihtel vilice, vmes mu je tekla poučna beseda in je bila od latrine v sadežih krenila na latrine vobče.

Povedal je, na zadnjem skavtskem taboru v Zagrebu na primer so bile latrine naravnost lukulične.

Odklonil pa jih je, kakršne so bile v Beogradu.

Latrinam v beograjskem taboru se je rajši odrekel, nego je čez teden dni šel v mesto, tjakaj, kjer je treba 1 dinar šteti za sleherno uporabo.

Enaka usoda da je doletela še mnogega drugega skavta in so potem sedeli spredaj na klopi, da so se zvrstili drug za drugim – toliko jih je bilo. In so dobili listke s številkami, da je šla reč pošteno in brez protekcije.

Tista oblast je imela red.

Pa ko je vrsta prišla skavtu Petru, je potem notri sedel kar pol ure in mu je tista oblast prišla trkat, kaj da je in ali je še živ ali je mrtev.

Pa je sporočil, da je še živ, da pa že ves teden ni bil nikoder in sedaj, ko je plačal svoj dinar, hoče stvar opraviti temeljito in ako mogočle, še za teden dni naprej. Od latrin je krenil zopet k ljubljenim češnjam in povedal, da ni ure, da ne bi bil pripravljen jesti češnje.

Po skavtskem geslu: Bi-pi, to je: Bodi pripravljen! Razen zvečer seveda, potem ko si je skrtačil zobe – po geslu: »Skavt bodi čist v besedah, zobeh in dejanjih!« Po kuhinji se sprehaja in si s krtačo čisti zobe.

Temeljito si jih očisti, in ko si jih je očistil z obilnim trudom in požrtvovalno potrato časa in kalodonta, si jih seveda ne bo šel zopet skrunit s češnjami, pa naj so notri še tako lepi črvi, lepi in zgledni.

Za stročjim fižolom so mu dali, da ne omaga do večerje, še marmelado na kruhu, hvaležno je sprejel in potem povedal še to: Na svojem zadnjem potovanju se je nalezel marsikakih podučnih zanimivosti – cmok, cmok – uporabnih za šolo in dom, bogatih izkušenj iz življenja in – cmok, cmok – kolikor toliko tudi iz favne.

Se je začudila mamica in je dejala: »Kakšne favne?«

Pa jo je skavt Peter ustrezno podučil: Favna da je šolski izraz za živalstvo.

Na poti proti Sisku da ga je na lojtre (v šoli se jim pravi lestvenice) vzel kmet, vprežena je imel dva konja, toda se je vajetni konj 2 km pred Siskom ulegel na cesto in poginil.

Skavtu Petru je bilo jako žal, kajti mu je naprej peš kazala pot.

Kmet pa je dejal: »Mili Bože, i na tom daru ti hvala.« in se je pobožno prekrižal.

To je bilo skavtu Petru silno všeč: Mili Bože i na tom daru ti hvala! In se je pobožno prekrižal.

Še je pravil in povedal, da je – cmok, cmok – hodil in prišel v Bosno.

Tudi v Bsoni da so jako različni ljudje, celo gasilci. Ko se je znočilo, ga je prijazni gasilec pozval k sebi na konjak.

Skavt Peter ga je odločno zavrnil, da je skavt; skavt da ne pije alkohola niti vobče niti konjaka.

Pa se je razjasnilo, da ga gasilec vabi na prenočišče; prenočišče da pomeni »konak« ne pa konjak, niti ni v prenočišču kapljice alkohola,

nego je čisto suho in obstaja iz zapljuvane preproge, pregrnjene preko tal.

Bil pa je ta gasilec zelo naklonjen Slovencem; vedel je, da so Slovenci Kranjci, ki govore kranjski: »permejduš in preklet hudič«.

Jajce je jako priporočljiv kraj v Bosni.

Prenočišče stane le 2 dinarja.

Obeda dobiš iz nadevanih paprik dosita za 3 dinarje, melone pa so tri do štiri za dinar.

Melone so jako hvaležen sad.

Pa tudi slive jako sijajno rastejo na lukulični podlagi.

Kajti imajo Turki svoje mrliče pokopane v slivniku.

Za vsako hišo je vrt, mrliče pokopavajo Turki kar vsak na svojem vrtu za hišo, tam sade tudi slive, ki jako hvaležno rode v temno modrih barvah, ki se jako lukulično prilegajo duhu kraja.

Skavt Peter je malo pomislil, toliko, kolikor je bilo treba premora, da se mu ni zagozdil prevelik grižljaj.

Odkašljal se je in pripomnil, da bi tudi Ljubljana imela pri Sv.

Krištofu ugodno priliko za krasne nasade iz samih sliv, namesto drevoredov pod Tivolijem bi lahko bili ti nasadi.

Tudi Plitvička jezera so zelo priporočljiva.

To pa zaradi rakov.

Raki so tamkaj čisto zastonj.

Za kosilo si jih je bil skuhal pet velikih kosov.

Toda si jih je moral poprej ujeti.

Povedal pa je skavt Peter iz bogatih svojih izkušenj, da je najcenejši način prehrane, če ješ usmrajeno ribo.

Kajti si z njo pokvariš želodec in ti več ne diši nobena reč.

Tudi kruh ne.

Na Črno goro ga takisto vežejo prijetni spomini in so mu bogato postregli s sirom in kruhom in mu ga je ostalo še za sledeči dan.

Ponoči so mu sicer v goste prišle miši in mu oglodale kruh in sir.

Toda so se vedle sicer jako čisto in dostojno in nikakor niso kruha in sira zamenjevale z latrino, kakor to store črvi v kranjskih češnjah.

Izmed krajev, kjer lahko živiš zastonj, je pohvalil tudi Metkovič.

Tam se zastonj lahko naješ kinina. V stanici za malarijo je dobil dvajset tablet čisto zastonj in jih enako brezplačno naklanjajo vsakomur, ki se javi na stanici.

Kar se potem tiče živalstva, je skavt Peer že povedal, da se mu pravi favna. Dijaška prenočišča imajo po različnih krajih različno favno.

V Sarajevu se na primer goje bolhe, v Splitu ščurki, kakršno je pač podnebje. Na primer je v Afriki drugačno podnebje pa tudi drugačna favna kakor na primer na severnem tečaju. Vendar mora omeniti, da je tudi Split zelo priporočljiv, prvič zaradi Ljudske kuhinje, kjer dobiš lukulično kosilo za tri dinarje. Ampak ne smeš takoj plačati, kar Arnavt nobena stvar poceni, razen arnavtskih čepic, ki so po tri dinarje, fig pa je deset za dinar. V Sarajevu pa ni zahteva.

V Ljubljani na velesejmu so jih prodajali in kupovali po deset dinarjev, v Sarajevu jih lahko dobiš po tri in se Sarajevo zategadelj izplača.

Ampak nekateri orožniki tam spodaj ne ljubijo arnavtskih čepic.

Ne branijo jih ne, le ne ljubijo jih, kajti da jih vsakikrat razburja spomin na kroglo, ki včasih prižvižga izza skale in izpod bele čepice.

Za tale rdeči turški fes pa je na čaršiji plačal 25 dinarjev in ga niti vprašali niso, katere je vere.

Oddahnil si je skavt Peter in dejal, da bi lahko še jedel.

Ker pa se za večerjo že obetajo nadevane paprike, naj bo in si rajši prihrani kos lakote za zvečer.

Na stenice, je dejal, da ni nikoder naletel.

Skoraj nikoder.

Na primer v Dobrovniku — tam ne dobiš stenice v hotelu, niti ne, če si jih izrecno naročil in ob najvišjih sezonskih cenah.

Le v enem samem zavetišču jih goje, da jih lahko kažejo ukaželjnim tujcem, je dejal oskrbnik zavetišča.

V onem prenočišču da je prenočeval tudi skavt Peter.

Eden izmed prenočevalcev da jih je dvanajst nabral na buciko in jo zapičil v posteljo.

Potem je ušel skozi okno.

To ni bilo prav.

Skavt ne sme trpinčiti živali z buciko.

Tedaj je vzklinknila mila majka: »Fant, pa ne da si mi domov prinesel kaj živali?«

Skavt Pete se je popraskal za vratom: »Zaradi favne me vprašaš, če sem jo kaj prinesel. Čisto brez menda ne bo.«

Pa se je razburila mila majka in je moral fant takoj v kopel, tačas pa je bila vsa obleka s turško kapo vred in z nahrbtnikom in z vso njegovo vsebino previdno preiskana in poštupana in je potem vse stanovanje smrdelo po onem prašku za mrčes.

Pred večerjo se je vrnil domov dični oča in je bil vajen, da ga je na stopnicah pozdravil prijazni vonj večerje, ki se mu obeta. To pot pa ni bil vonj nikakor ne prijazen in je dični oča nagubal čelo, še preden je vstopil: Ta vonj sploh ni bil vonj in ni razodeval obljubljenih paprik nadevanih, nego je bil smrad, ki je spominjal na ščurke. Da bi bilo še hujše zlo mogoče, na to se še domislil ni — dovolj hudo te zadene usoda, kadar ti namesto z nadevanimi paprikami postreže s ščurki.

Vznejevoljen je vstopil, niti klobuka ni snel, kar je bilo slabo znamenje in je pomenilo nevihto.

Pa mu je ljubljena majka pojasnila, neugoden položaj in potrebo ukrenjenih ukrepov.

Nakar se je tudi njemu primerno zdelo, da kaj ukrene zoper stenice in je vzrojil in je nevihta udarila skavtu Petru okoli ušes.

Skavt Peter se je zavedal svoje krivde, in je pohlevno in vdano vzdihnil: »Mili Bože i na tom daru ti hvala!«

Pa je dični oče zmajal glavo in se nasmejal, pa je bilo zopet vse dobro. Tudi to pot pri skavtu Petru še niso dobili »favne«.